Spomnim se, da smo pri nas doma vedno praznovali materinski dan, kot starševski dan. Ker mame ni brez očeta. In očeta ni brez mame. Le skupaj sta starša. Zato se je nam, otrokom, vedno zdelo krivično, da bi voščili samo mami, očetu pa ne. Prav lepo je bilo, ko smo se zahvalili obema. Obema dali skupno voščilnico. In obema zapeli. Čeprav je bilo večino pesmic za mamico, je vedno noter bil vključen tudi oče.
Nekoč je bila hvaležnost staršem nedolžno otroška. Čista in pristna. Zdaj jo dojemam drugače, ker sem tudi sama mama. In sem hvaležna mami in očetu. Da sta me, kot prvorojenko, sprejela v svoje naročje. Da sta sprejela tudi moje štiri sestre in brata. Življenje. Vedno odprtega srca in rok. To je nekaj najlepšega! Nikoli ne bomo razumeli skrivnosti življenja. Čutimo pa toplino ob njem. In veselje. Neskončno veselje. Saj življenje bogati. In napolnjuje. To sem izkusila kot otrok. In to okušam tudi danes.
Hvala mama, hvala oče! Za vajino ljubezen. Med vama. Do nas. Hvala za vajin zgled. Za vzgojo. Vrednote. Veselje. Skrb za nas. Hvala za spomine, ki ne bodo nikoli zbledeli. Tako sta skrbela za nas, da nam nikoli ni ničesar manjkalo. Imeli smo vse. Ampak najbolj pomembno je bilo to, da smo se imeli radi. Da se še imamo radi.
Svoje poslanstvo starševstva sta odlično opravila. Še vedno jo. Zdaj imata še dodatno vlogo. Dedek in babica. Vnučki vaju imajo neskončno radi in tukaj se vajina pot nadaljuje. Tako, kot smo čutili mi, vajini otroci, tako čutijo tudi vajini vnuki. Ker, saj vesta, otrok je iskren. In to tudi pove. In ko reče, ”mami, pogrešam babi in dedija,” se mi srce napolni z veseljem, hvaležnostjo in ponosom.
Hvala za vajino darovanje za nas. Za vse molitve in neprespane noči. Pri šestih otrocih sta vedno mlajša, vajina ljubezen pa je vedno močnejša. Vedno mi je bila uganka, kako sta vse zmogla. Ampak počasi dojemam … Bila sta skupaj. Trudila sta se skupaj. Delala sta skupaj. In vedno držala skupaj. Ne glede na vse.
Draga mama, dragi oče. Hvala!
