Praznovanje in običaji v Sloveniji in na Logaškem
Na velikonočne praznike se priprave začno s 40 – dnevnim postom. Post nastopi na pepelnično sredo, dan po pustu. Takrat je zapovedani strogi post, pri mašah pa poteka obred pepelenja. Razigranost se prevesi v spokornost. To je čas poglabljanja, notranjega miru in odrekanja. V postnem času se običajno odpovemo razvadam in priboljškom, ob petkih in strogem postu tudi mesnim jedem, prav tako v tem času ni porok. Kot je zapisal Niko Kuret, včasih gospodinje v okolici Vrhnike niti besede „špeh“ niso izgovorile. Na meso nihče niti pomislil ni.
Na pepelnico so „pobrali“ vilice in nože in jih shranili do velikonočnega nedeljskega jutra. Ponekod so celo prekuhali posodo, ki so jo uporabljali za pust. Ob postnih petkih so ljudje od več ur daleč, tudi z Logaškega hodili k sv. Joštu nad Vrhniko, kjer so imeli posebno pobožnost z mašo in pridigo, tam so poljubljali svetinje Kristusovega križa. Nato so se tešči vračali domov.
Na cvetni petek so iz Logatca romali na Žalostno goro pri Preserju, v cerkev Žalostne Matere Božje. Tudi dandanašnji še kdo peš roma tja.
S cvetno nedeljo, ki je zadnja postna nedelja, se prične veliki teden. Takrat se spominjamo Kristusovega prihoda v Jeruzalem.
Po običaju otroci k blagoslovu na „cvetni žegenj“ v cerkev nesejo butarice, odrasli pa oljčne vejice. Butarice sestavljajo vejice ali leskove šibe, spete v šop. Okrog njih se naveže bršljan, brin, oljko, resje, cvetje lesk in drugo rastlinje, na Logaškem so jo ovili s svileno ruto, ponekod s trakom. Les za butarice je treba nabrati v postnem času, tako zahteva navada okoli Vrhnike in Logatca. Tistemu, ki nabira prej, naj bi butaro pust onečedil. Butaro naj bi naredil tisti, ki jo bo nosil. Včasih so zanjo dobili denar – groš, pomarančo ali orehe.
Po stari navadi naj bi jo v okolici Vrhnike naredil gospodar na cvetno soboto, v Logatcu pa pastir oziroma tisti, ki ima opravka z živino. Ko so jo prinesli domov, so jo nosili okoli gospodarskih poslopij, da se nobena kača ne bi približala hiši. Ponekod na Logaškem so butare na blagoslov nosile tudi dekle, naredili pa so jih hlapci, ki so se večkrat ponorčevali in jih dodatno obtežili z železnimi palicami. Po blagoslovu so butarico razdrli, nekaj vej za blagoslov pa nesli na polja, na streho domov in poslopij. Nekaj so prihranili za „žegnani ogenj“, ki se ga kuri na velikonočno sobotno jutro in za kadilo, ki so ga porabili na božič in druga dva sveta večera.
Velikonočno tridnevje sestavljajo veliki četrtek, veliki petek in velika sobota.
Sporočilo velikonočnega tridnevja pripoveduje o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Opisano je tudi v Svetem pismu in je tako skupno za kristjane različnih Cerkva, razlikujejo pa se običaji.
Velika noč predstavlja temelj krščanske vere. Takrat se spomnimo v Svetem pismu večkrat napovedanega Jezusovega vstajenja od mrtvih. Po judovskem izročilu se imenuje Pasha, kar pomeni prehod v Božje mesto, Judje pa se na Pasho spomnijo izhoda iz suženjstva. Dogodek Judovskega odhoda iz Egipta opisuje Stara zaveza Svetega pisma.
Velika noč se praznuje na prvo nedeljo po prvi pomladni luni, torej je datum določen glede na lunine mene. Datumsko se praznovanje velike noči razlikuje, saj pri nekaterih pravoslavnih cerkvah uporabljajo drugačen koledar.
O tem, kaj nam pomenijo velikonočni prazniki, kako se na njih pripravimo in kako jih praznujemo, sva spregovorila tudi v podcastu.
Z obhajanjem Jezusove zadnje večerje z apostoli na veliki četrtek, ki ponazarja začetek evharistije in duhovništva, se prične veliko tridnevje.
Pri krizmenih svetih mašah, ki jih darujejo katoliški škofje, posvetijo oljčno olje v sveto krizmo. Pri tej maši potekajo tudi obnove duhovniške obljube. Ob večernih mašah duhovnik umiva noge moškim, kar ponazarja Jezusovo umivanje nog učencem.
Evangeličani, ki evharistijo razumejo bolj na simbolni ravni, bogoslužij nimajo. V pravoslavnih cerkvah na veliki četrtek dopoldne potekajo liturgije, pri večernem bogoslužju, ki se imenuje bdenje, pa berejo evangelije.
Kot pravi Kuret, na veliki četrtek včasih na polju niso delali ne ljudje ne živina, tudi drugih del niso opravljali. Od četrtka, ko so „ zvonovi v Rimu“, in ne zvonijo, so okoli Logatca menili, da je vsa zemlja gluha, in da zato razen krompirja ne smeš ničesar saditi. Ponekod so na jutro velikega četrtka z vodo in vejico iz butare blagoslavljali domove in gospodarska poslopja. Po domovih so morali takrat začeti s čiščenjem prostorov, da je bilo za veliko noč čisto.
Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu.
Ta dan je zapovedan strogi post. V katoliški cerkvi na petek potekajo le obredi velikega petka. Prav tako liturgij na ta dan nimajo v pravoslavnih cerkvah, kjer pripravijo le bogoslužja, povezana s sporočilom o trpljenju. Oltarje v cerkvah pogrnejo s črnim prtom, nanj pa postavijo trnjevo krono. Veliki petek je dan žalosti. Na veliki petek so gospodinje vedno pekle potico, ogenj v peči so zakurili z lesom stare butare, ki so jo hranili na podstrehi.
Velika sobota je dan celodnevnega češčenja Jezusa v Božjem grobu, kamor ga prenesejo na veliki petek.
Zgodaj zjutraj duhovniki blagoslovijo ogenj, ponekod tudi vodo, s katerim se blagoslavlja domove. Tradicionalno ga na domove prinesejo mladi, ki v zahvalo dobijo kakšno velikonočno dobroto. Včasih so ogenj prinesli s tlečo gobo, največkrat z bukovo. Gospodinje so nato z njim brž zakurile v peči za velikonočno peko in kruh. V okolici Logatca je šel po ogenj tisti, ki je k „žegnu“ nesel butarico, v okolici Vrhnike pa revni otroci, da so nabrali kakšno dobroto za veliko noč. Ponekod naj bi ogenj gorel vse do binkošti. Novo butaro, blagoslovljeno na cvetno nedeljo, so na sobotno jutro razvezali ter z oljčnimi vejicami poškropili in blagoslovili dom, ljudi in živino, ki je bila včasih zelo dragocena.
Duhovniki v dnevnih obredih blagoslavljajo velikonočne jedi, kot so pirhi, hren, šunka, potica in druge dobrote.
Dobrote se zaužijejo za nedeljski velikonočni zajtrk. Največja dobrota velikonočnega „žegna“ je bil želodec, simboliziral je gobo, iz katere so dali piti Kristusu na križu. Mesovje v želodcu naj bi predstavljalo Kristusovo telo, spleteni beli kolač z umešanimi rozinami pa naj bi pomenil Kristusovo krono. Mama je nekoč pripravila za vsakega otroka po enega in vse so nesli blagosloviti. Hren je na Notranjskem pomenil Jezusovo trpljenje, predvsem žolč in kis. Pirhom so razbili lupine, kar je simboliziralo, da je Jezus vstal iz groba, kakor pišče izide iz jajca. Včasih so k „žegnu“ nesli tudi ocvirkovko ali „špehovko“. Ponekod so v košaro dodali tudi tri krompirje za „žegnano“ letino.
Vse to so gospodinje naložile v „jerbase“ ali košare, ki so jih nosile dekle, košare so morale biti praznično okrašene in lepe, prav tako kot one. Nato so jih odnesle v cerkev ali kakšen drug kraj, kjer je duhovnik jedi blagoslovil. Takoj po žegnu so pohitele domov, tista, ki je bila prva, naj bi se med letom poročila. V Hotedršici in Črnem Vrhu so bile košare na oknih pripravljene že ob treh zjutraj, saj naj bi jih takrat čez cel svet blagoslovil sveti Oče.
Včasih so „zvonovi z Rima prišli nazaj“ že v soboto ob devetih zjutraj.
Takrat so se vsi umili, in od tretje ure popoldne niso več delali, pričel se je praznik. Nato je vsa družina odšla k maši. Velikonočno procesijo in mašo so obhajali že v soboto ob mraku.
Danes se velikonočno praznovanje prične z obredom velikonočne vigilije, ko se blagoslavlja velikonočno svečo, ki predstavlja vstalega Kristusa. Med mašo zadonijo orgle in zvonovi, ki so od četrtka „zavezani“. Po maši so včasih ponekod bedeli vse do jutranje procesije. Tako so v Hotedršici imeli cerkev vso noč odprto, nekatere pobožne ženske so ostale v njej od večera, vso noč, in v molitvi čakale jutro. Bdenja potekajo tudi danes.
Velika noč ali velika nedelja se začne z jutranjo vstajenjsko procesijo in slavnostno sveto mašo.
Po njej se vsa družina zbere na velikonočnem zajtrku in uživa blagoslovljene jedi, ki so jih k »žegnu« nesli v soboto. Na Notranjskem je navada, da vsakdo pred velikonočnim zajtrkom užije svoj košček blagoslovljenega oblata. Med praznične jedi, ki so jih pripravljali na veliko nedeljo, sodi tudi aleluja; v vodi, kjer se je kuhalo meso, so skuhali še repine olupke, spet drugi so pripravljali žolce.
Na veliko noč naj bi bili doma. Včasih je veljalo, da so na ta dan lahko šli le k maši, oče in mati pa sta lahko šla blagoslavljat posevke.
Velikonočni ponedeljek je dela prost dan.
Veliko noč se je pred časom slavilo več dni, tako je bil tudi torek prazničen. Ponedeljek je bil dan sprostitve, ljudje so hodili na obiske in zabave. In kakor je zapisano v evangeliju tega dne, o poti vstalega Kristusa v Emavs, so, če so šli na izlet dejali: „V Emavs gremo!“ Kdor pa je šel na obisk po pisanko, je dejal: „Po pisanko grem!“ Pisanka je bila izraz za ves velikonočni dar. Po starih običajih so ljudje prirejali razne igre, kot so »sekanje« pirhov in pomaranč, ocenjevanje najlepših pisanic in blagoslovljenih jedi. Na velikonočni ponedeljek se velikonočni čas ne konča, sega vse do binkošti.
Pirhi in zajci v naši tržno naravnani družbi
Zgodnje kristjane so krščevali v tednu pred veliko nočjo. Znamenje krsta, ki pomeni vstop v novo življenje, je bilo jajce. Izmenjavanje velikonočnih jajc izhaja že iz starih poganskih običajev, takrat so častili germansko boginjo Estero, ki je bila upodobljena v obliki zajca. Od tod pojavljanje zajca v velikonočnem času, ki prinaša jajca.
Barvana jajca so sicer poznali že stari Kitajci in Egipčani, tudi perzijski novoletni praznik, ki je potekal spomladi, se imenuje: „praznik rdečega jajca“. Jajčne lupine so našli tudi v prazgodovinskih grobovih, poslikana gosja jajca so v Rimu dajali v grob svojim rajnim. Še danes najdemo pirhe ali pisanice skoraj v vseh krščanskih kulturah in deželah.
V današnjem času v ospredju žal niso le prazniki in njihov globlji pomen. V času kapitalizma naša tržno naravnana družba vse prevečkrat poseže po komercialnih velikonočnih izdelkih. Običaji, kot so velikonočni ogenj in igre s pirhi, pa vidimo vse redkeje.
Ob prihajajočih velikonočnih praznikih želimo vsem obilo miru in veselja.
Morda pa lahko letos obudimo kakšno lepo navado iz našega izročila, ki smo jo že opustili.
V opisu običajev sem gradivo črpal iz knjige Nika Kureta: Praznično leto Slovencev 1; knjige Bogoslužno leto A Toneta Kompareta, knjige Pod oboki sv. Nikolaja, stoletje župnije Dolnji Logatec in iz drugih virov. Članek je bil leta 2014 objavljen tudi v Logaških novicah (aprilska izdaja, str.22,23).
