Naša ljuba domovina Slovenija.
Kako si krasna!
Čeprav si majhna, na tvoji zemlji prebivajo srčni in veliki ljudje. Čeprav si majhna, smo ponosni, da smo se rodili in živimo prav tukaj. Čeprav si majhna, smo veseli, da imaš meje in da pogumno korakaš v svet.
Ravnica, hribi, gore, doline, potoki, reke, jezera, morje, vinogradi, polja … kje na svetu lahko na enem mestu najdemo toliko lepot in raznolikosti? Se zavedamo zaklada narave?
Naši predniki so se z vsem srcem in s svojim življenjem borili za našo državo. Hvaležni smo jim za to žrtev. Kaj pa mi? Se zavedamo tega? Smo ponosni, da imamo svojo državo ali nam je bolj pomembno to, da smo čim bolj povezani s tujci? Saj s to povezavo ni nič narobe, ampak dajmo pomisliti na svojega bližnjega. Slovenca. Kakšen pa je moj odnos z njim?
Ni vse idealno v naši deželi, ampak domovina ni kriva za to. Ona nam še vedno daje vse, kar nam je v preteklosti. Ponuja nam svoje obilje in čaka, da ga vzamemo in iz njega naredimo kaj dobrega zase, za svoje otroke in za prihodnje rodove.
Za nezadovoljstvo smo krivi ljudje, ki nam je samoumevno, da imamo svojo državo. Krivi smo ljudje, ki raje posegamo po tujih produktih, namesto da podpiramo slovenske. Res je, da so cenovno dražji, a s podporo ne mislim zgolj materialne, ampak predvsem lepo besedo spodbude in zahvale, da se nekateri še trudijo.
Spoštujmo in negujmo kulturo, ki so nam jo naši predniki tako skrbno hranili. Podajajmo jo naprej in se je ne sramujmo. Bodimo ponosni na nas Slovence. Na naše otroke. Naj to začutijo. Dajmo jim zgled. Z upanjem, vedrino, ponosom in pogumom zrimo v prihodnost in bodimo hvaležni za vse dobro.
In kakšen praznik sploh praznujemo 25. junija? Dan državnosti. Dan, ko je Slovenija formalno postala neodvisna in samostojna.
