KAKO BOVA ENOTNA PRI VZGOJI NAJINIH OTROK, ČE V NAJINEM ODNOSU VEDNO NISVA?
Danes se prevečkrat postavlja na prvo mesto otrok – brez omejitev, brez strogosti. Premalokrat pa se poudarja, da mora biti najprej urejen odnos med očetom in mamo in posledično tudi starševska enotnost pri vzgoji otrok.
MIDVA SVA PRVA ZGLED
Otrok že v zgodnjem otroštvu spoznava odnos očeta in matere in obeh staršev do njega. To izkustvo je za vse prihodnje otrokovo življenje zelo pomembno.
Midva sva prva zgled. Zgled v odnosu med nama in v odnosu z otroki. Otroci naju posnemajo. Če bova midva delala eden proti drugemu, si spodbijala mnenja ali se zatirala, bova najprej sama slabe volje, posledično pa bova to prenašala tudi na otroke. Otroci bodo zmedeni, saj ne bodo čutili starševske varnosti in ne bodo vedeli komu zaupati. Če bova midva držala skupaj, se pogovarjala, dogovarjala in si pomagala, bo najin odnos trdnejši in bova srečnejša. To bodo čutili tudi otroci. Mir, ljubezen, varnost in zavetje.
Vzgoja z zgledom je najbolj učinkovita in odločilna. Zato je bistvenega pomena razumevanje, delo in gradnja na trdnem odnosu in na enotnosti med nama.
JASNOST, DOSLEDNOST -> ENOTNOST
Pri vzgoji je potrebna tudi jasnost. Otrok mora že od začetka točno vedeti kaj sme in česa ne. Vsako “cinclanje” in negotovost se prenese na otroka. Če midva skupaj ne veva kaj, potem tudi otrok ne bo vedel. KO otroku enkrat poveva kaj sme in česa ne, morava v vsakem primeru in okoliščinah zahtevati isto. Dosledno. Ni slabše vzgoje od te, da enkrat eden reče to, drugi drugače, ali da enkrat dejanje dovoliva, drugič pa ne. Otrok tako postane zmeden in ne ve, kaj naj stori.
Torej, midva morava točno vedeti kaj bova od otrok zahtevala – kaj jim bova pustila, pri čem bova vztrajala itd.
Ker so otroci najino največje bogastvo, morajo biti tudi najina največja skrb. Zato mora biti najina vzgoja soglasna in dobro premišljena.
KAKO VZGAJAVA?
Najprej moram povedati, da sva striktno proti vsakršnemu nasilju, tako fizičnemu kot psihičnemu. Oboje pusti težke posledice v življenju. Nad otroci se ne bi smel noben izživljati, ampak jih imeti rad in vzgajati!
Kolikokrat se starši počutimo kot papige, ki ponavljajo eno in isto? Največkrat pa se nam zdi, da je vse brez učinka. Ampak ni. Navade in kreposti se namreč oblikujejo s ponavljanjem dejanj. Zato je nam, staršem, potrebna predvsem vztrajnost. Ne smemo šteti kolikokrat smo otroku že zabičali isto stvar, ampak ali je kaj dobrega do tega odnesel ali ne.
Otrok mora jasno in brez dvomov vedeti, kaj midva pričakujeva od njega. Ni mu treba veliko razlagati in utemeljevati, saj razume že našo obrazno govorico.
Pri vzgoji se morava truditi, da bo ukaz miren, odločen, uravnovešen in čimmanj izrečen jezno – v afektu. Pomembno je, da otrok čuti, da to, kar zahtevava od njega sodi k vsakdanjemu življenju in pika.
Prav je, da veva, da dobrota ne pomeni nujno potrpežljivost. Dobrota je v tem, da od otroka zahtevamo tisto, kar je zanj v določenem primeru bolje. Zato morava najprej razmisliti kaj bova od otroka zahtevala, potem pa biti odločna in nepopustljiva.
CEPETANJE IN KRIČANJE
Kaj pa storiva takrat, ko otrok tuli, kriči in cepeta, da bi dosegel svojo željo? Dokler je v tem stanju, ga morava ignorirati in reči: “Ko se boš umiril, se bova zmenila zate.” In ko zaslišiva tišino pomeni, da otrok premišljuje. Takrat pristopiva k njemu in mu začneva prigovarjati. Ampak od postavljene zahteve ne smeva odstopiti. Otrok mora občutiti mejo, preko katere ne more z nobenim sredstvom – ne z jokom, ne s tuljenjem, ne s cepetanjem, metanjem po tleh, itd. Morava se zavedati, da ni bolj ubogega otroka, kot je tisti, ki s krikom vse doseže. Otrok tako ne najde nobene opore. Tako bo postal večni revež, ki ne bo vedel kaj sme in česar ne. Vedno bo negotov in prepuščen samemu sebi.
TUDI OČE NAJ VZGAJA
Danes se srečujemo s problemom odsotnosti očeta pri vzgoji otrok. Oče se raje umakne ven, ureja okolico hiše ali opravlja kakšna opravila, otroke pa prepusti mami. Ampak takšna razdelitev ni pravilna. To je največja napaka. Otroci potrebujejo očeta. Potrebujejo avtoriteto pri vzgoji. Mama ima namreč drugo vlogo v vzgoji, kot oče. Če sodelujeva oba, se ravno prav dopolnjujeva.
VZGOJA NI KUPČIJA
Otrok mora čutiti, da vzgoja ni kupčija, v kateri bi uporabljal svoje grdo vedenje, da bi od staršev izsilil vse, kar bi se mu zahotelo.
Zato je bolje jasen ne zgodaj, kot kasneje, ko ne, ne bo imel več učinka. Tak otrok ne bo imel varnosti doma, ker doma ne bo mej. Ko mu jih starši enkrat postavimo, se bo kljub upiranju znotraj njih počutil varne. Tako varnosti in mej ne bo iskal drugje. Najslabša možnost je, da v slabi družbi.
VZTRAJAJTA IN BODITA ENOTNA
Trudita se za skupni pogovor, si odkrijta želje in probleme. Najdita skupno rešitev, ki se je potem držita in od nje ne odstopajta. Tako vama bo tudi pogovor o otrocih pomagal k boljšemu razumevaju v zakonu – posledično pa tudi k boljši vzgoji.
In ne smeta se počutiti kot brezčutna starša, ki otrokom nič ne dovolita, ampak kot ljubeča starša, ki imata svoje otroke najraje in jim želita najboljše.
Avtor fotografij: Pixabay
O tej temi sva z možem Luko, spregovorila tudi v podcastu. Prisluhni nama na tej povezavi:
