Prav lepo smo se razvadili in navadili na lagodno življenje. Ljudje in stvari okoli nas, so postale samoumevne in zlahka dosegljive. Pretirana skrb zase, za materialno, za zunanjost … beg od odnosov, družine, Boga … od tega kar ostane. Kar je pomembno. Kar nas bogati. Verjetno ni noben pomislil, da bi se lahko znašli v takšni situaciji, ki bi nas za vedno spremenila. Kaj pa zdaj? Se bomo smilili sami sebi?
KAJ BOMO MI? KAKO BOMO MI?
Takoj, ko je bila razglašena samoizolacija in s tem zaprtje vrtcev in šol, so se pojavile težave, kar je logično. Ampak le delno. Razumljive so težave tistih, ki so kljub vsemu morali v službo in hitro najti drugo varstvo za svoje otroke. Kaj pa ostali? Tisti, ki smo sedaj doma s svojimi otroki? Vprašanja kaj in kako bomo mi ali ‘#mamoto’, so se kar vrstila. Ideje, kako ‘preživeti’ to obdobje, so polnila družabna omrežja. Ljudje so obstali. Torej, kaj početi s svojimi otroki? Joj, mene je kar zmrazilo, ko sem prebirala takšna vprašanja. Pa saj so naši otroci, kako ne vemo kaj bi z njimi?! In potem so tu drugi ‘problemi’. Ni kozmetičark, ni nohtov. Ali je to res pomembno? Ali smo res postali tako zelo sebični, da vidimo samo še sebe? Pomislimo, nekdo ta čas trpi. Nekdo umira. Sam. Brez svojih bližnjih.
TRGOVINA ‘MOJ DOM’
Dandanes hodimo v trgovske centre tudi ob nedeljah. Ker imamo pač čas. Ker so takrat popusti. Ker gremo tja na kavico, otroci pa se igrajo. Namesto v naravi. Z možem sva si enotna, da smo preveč ‘navezani’ na dosegljivost trgovin. Tudi vsak dan lahko gremo kaj malega iskat in še kaj za zraven, če hočemo. Pa je to prav? Trgovina ni in ne sme biti ali postati naš dom. Prav je tudi, da kdaj zmanjka kvasa. Saj se lahko znajdemo tudi drugače, ne pa tako, da kričimo na prodajalke, češ, kako pa ste to založeni, delajo pa smo tri v ogromnem centru. Ugotovila sva, da lahko živimo bolj ekonomično in da smo lahko tudi par tednov brez obiska trgovin. Ampak ta teden sva pač morala iti. Ker smo rabili osnove. Spet za nekaj tednov. In prodajalke so se mi zasmilile v dno duše. Nepravilno zaščitene. V gužvi. Ljudje pa pri blagajni kupujejo rožice in sprašujejo po zemlji. A vi to resno?
LE OGROŽENE SKUPINE
Brezbrižnost in zagledanost vase. Pa kaj se to nas mladih tiče? Kaj delate paniko?! Mi nismo ogroženi! Takšnega razmišljanja je kar precej in še vedno je mnogo takih, ki gledajo samo na lastno blaginjo. Nekje sem prebrala, da so naši stari starši poklicani v vojno, mi pa moramo samo sedeti na kavču. Bomo zmogli? Oblasti izrekajo ukaze, ki se jih moramo držati za višje dobro. Za naše dobro. Za naše bližnje. Za vse ljudi. Ne moremo starejših in bolnih poimenovati z ‘le’. Vsako življenje je vredno. Dragoceno. In vsak se mora obnašati, kakor da je sam okužen. Kaj, če bi zaradi naše brezbrižnosti izgubili svoje starše, stare starše?
TISTI, KI MORAJO DELATI
Ali je res naši glavni problem, da ne vemo kaj bomo počeli v tem času? Moramo biti samo noter. Nič drugega. Zdravstveno osebje, prodajalci, vsi, ki morate delati … hvala vam! Obljubimo, da se bomo takrat, ko se bomo smilili sami sebi, da moramo biti doma, spomnili na vas, ki delate za nas. Da se bomo spomnili na tiste, ki trpijo. Ki so bolni. Ki so izgubili svoje bližnje. Malo več sočutja nam ne bo škodilo, ampak koristilo.
ČAS ZA DRUŽINO. ČAS MILOSTI.
V tem času je človek ostal sam s sabo. S svojimi bližnjimi. Brez motečih dejavnikov iz okolja. In nastal je problem, da več ne znamo biti sami s sabo in da ne znamo več biti s svojimi bližnjimi. Žalostno. Zares žalostno. Dajmo delati na tem področju. Dajmo si vzeti čas za odnose. Naj bo ta težki čas, čas milosti za našo družino. Da se bomo bolj povezali. Da bomo znali biti skupaj. Dajmo se naučiti biti sočutni do drugih. Misliti na druge. Misliti na svoje starše, stare starše. Jih poklicati in dati besedo spodbude. Naj ne bo to čas prepirov v družinah, ampak čas molitve. Če ne molimo, bodimo v mislih z mnogimi, ki medtem, ko mi sedimo na kavču, delajo. Zbolevajo. Trpijo. Nekateri umirajo. Nihče ni rekel, da bo enostavno. Vsak bo mogel kaj žrtvovati. Ampak le skupaj bomo zmogli.
