Čeprav je tukaj že tretja adventna nedelja, sem se odločila, da zapišem nekaj misli o veselem decembru, o ukradeni pravi sreči, o hrepenenju in še marsičem. Želim si, da bi bil ta mesec tudi mesec hvaležnosti. Hvaležnosti za celo leto, ki je za nami, hkrati pa prošnje za naprej. Za pokončen in stanoviten korak v leto 2020.
VESELITI SE
Veseli december. Le kdo ne pozna tega poimenovanja. Včasih kdo reče, da se govori samo še o veselem decembru, o lučkah, nakupovanju, hrani in pijači. Ja, ampak vseeno ne smemo tega veselja narobe razumeti, ali se ga celo izogibati v smislu, da ni prav. Prepričana sem, da se je prav veseliti, dobro. In da nam pravo veselje lahko da globljo pripravo na božič. Vse pa ima svojo mejo in prav je tako. Vsak človek ve kaj in koliko zunanjih vplivov potrebuje, da bolje osmisli in doživi notranjost. Zato si vzemimo tisto, kar nas napolnjuje in razveseljuje, ne pa tisto, kar nas izprazni (tudi denarnico) in pusti same.
HREPENETI IN PRIČAKOVATI
Ali še sploh poznamo ta izraz, ta občutek hrepenenja? Vse nam je že na dosegu in nič nam ne manjka. Kako lahko sploh hrepenimo po nečem? Zato pa je tukaj advent in venček s štirimi svečkami. Zato, da jih prižigamo postopoma. Da nas počasi obsije čimveč svetlobe, ki se razplamti v luč božiča. Z vsako svečo imamo priložnost hrepeneti in se vprašati kaj pričakujemo. Vsa zunanjost z lučkami na smrečici je res lepa in poboža naše spomine, ampak ali ni bolje hrepeneti po tem? Da najprej s skromnimi svečkami, v pričakovanju počakamo na božič in postavljanje smrekice ter pravih lučk? Tako je tudi v življenju. Do najbolj vrednih stvari se pride postopoma, z globokim hrepenenjem in ne z mislijo, da imamo vse in da lahko delamo, kar in kadar se nam zahoče.
BITI TU IN SKUPAJ
Ta čas veselja in hrepenenja nam daje možnost iti vase in biti skupaj. Koliko je vredno, da smo kot družina skupaj. Brez motilcev – telefona, računalnika … – kateri nam kradejo skupni čas. Vsak mora žrtvovati svoje interese za dobro drugega. In to se obrestuje. Ker smo skupaj, smo zadovoljni, se manj prepiramo in se bolj veselimo. Otroci si najbolj zapomnijo doživetja. Božični čas nam daje možnost, da delamo na svoji rasti, rasti med zakoncema in družinski rasti. In še to – spomini ne zbledijo. Samo pomislite kateri so tisti najlepši iz vašega otroštva.
KDO NAM KRADE ČAS?
Preveč dela. Življenje za socialna omrežja, ne za svoje domače. Perfekcionizem. Trgovine. Darila. Stres. Čas zase in za svoje bližnje je potrebno iztrgati iz vsakdana. To je res velik izziv, ampak se splača. Ko se trudimo za svoje bližnje, smo bolj srečni. Nikoli nam naj ne bo žal darovanega časa, ko smo skupaj. Brez motilcev tega sveta. Enostavno uživajmo in bodimo tu. Zdaj. Ta trenutek.
KAJ PRAZNUJEMO 25. DECEMBRA?
Za nas, ki verujemo, je logično, da je božič praznik Jezusovega rojstva. Prišla bo prava Luč, ki bo razsvetlila temo tega sveta in rešila naša življenja. Jezus se je rodil v hlevčku, v jaslih našega srca, da bi ozdravil naše rane. Rodil se je tam, kjer je največja tema, da prinese luč. Brez zavedanja pravega pomena božiča, je vso praznovanje brez smisla. Pusti nas prazne. Vsa darila, vso veselje in čas, izgubi smisel, če se ne napaja pri pravem Izviru. On je razlog za praznovanje in Njegov rojstni dan praznujemo. Ko bomo ponotranjili zavedanje, da nas v skromnih jaslih čaka veselje božiča, se bo naše življenje spremenilo. Na bolje.
Kakšno luč pa pričakuješ ti? Kaj ti pomeni praznovanje božiča? Kako boš iz tega živel v novem letu 2020?
HVALEŽNOST
Konec decembra se bomo poslovili od leta 2019. Bodimo hvaležni. Za vse ljudi, ki nas obdajajo. Za vse lepo, kar smo prejeli. Bodimo hvaležni tudi za preizkušnje. Tudi težki trenutki imajo svoj smisel. Pomagajo nam rasti in zoreti, čeprav jih takrat ne razumemo.
Prav je, da naredimo tudi okvirne načrte za prihodnje leto. Pomagali nam bodo pri naši rasti in delu. Še vedno pa naj bo na prvem mestu zahvaljevanje. Hvaležnost nam prinaša še več elana za naprej. Zakaj? Ker se zavedamo tega kar imamo, kar nam je podarjeno.
In še to. Ne pozabimo se zahvaliti svojim bližnjim. Oni so tisti, ki nas imajo radi in nas prenašajo. Naj nam beseda hvala zanje, ne bo samoumevna, ampak vredna in izrečena.
