Pravljica – Najdragocenejše darilo
Sara je kakor vsako leto, tudi letos z nestrpnostjo čakala na prihod sv. Miklavža. Napisala mu je tudi pismo z željami. Položila ga je na kuhinjsko mizo in zraven dodala še polno skodelico bonbončkov za angelčke. Zaradi neučakanosti ni mogla zaspati. V sobo je prišla mamica, jo pobožala po laseh in rekla: «Sara, zdaj pa hitro zapri oči in se umiri. Veš, Miklavž in angelčki bodo prišli po pismo šele, ko bo tišina in bomo vsi spali.« Sara se je nasmehnila in kmalu zaspala. Zjutraj se je neverejtno hitro zbudila in takoj stekla v dvevno sobo. »Ati! Mami!« Je zaklicala. Na mizi je bila prazna skodelica in novo pisemce. Odprla ga je in prebrala:
« Draga Sara! Prejel sem tvoje pismo. Hvala za bonbončke s katerimi smo se z anglečki posladkali. Zdaj pa moram hitro na pot, saj me čaka veliko dela z darili in z branjem zlate knjige, v kateri imam zapisana imena pridnih otrok. Zate pa imam v tem tednu prav posebno nalogo. Bodi prijazna do tistih, ki jih drugi ne marajo. Lepo te pozdravljam in se vidiva kmalu. Tvoj sv. Miklavž.« Sara je radovedno vprašala: « Kako to misli sv. Miklavž? Ne razumem. Pri nas v šoli, se vsi dobro razumemo. Kako naj najdem nekoga, ki ga nima nihče rad?« »Oči in srce imej odprto. Včasih so kakšne stvari skrite in jih opazimo šele takrat, ko smo zares pozorni,« je odgovoril oče.
Sara se je odpravila v šolo.
Dopoldan je potekal kot ponavadi, med odmorom pa se je zgodilo nekaj pretresljivega. Par sošolcev je Juliji streslo potrebščine iz torbe. Potem so začeli posmehljivo govoriti: »Poglej se kako si oblečena! Kaj jokaš? Reva! Cmera!« Grdo so jo ozmerjali, Sara pa je stala nedaleč stran in ni vedela, kaj storiti. Takrat pa je slišala Miklavževo sporočilo: »Bodi prijazna do tistih, ki jih drugi nimajo radi.« Zbrala je pogum in odločno stopila v bran sošolki: »Andrej in fantje, to pa ni lepo! Pustite jo pri miru! Vi ste reve, ker se spravljate na Julijo!«
Odšli so stran, Sara pa se je sklonila in pobrala Julijine potrebščine s tal. Juliji so tekle solze po licu. Zahvalila se je Sari in vprašala: »Od kod imaš toliko poguma?« »Ali si že pisala Miklavžu?« Ji je odgovorila Sara. »Ne še. Bom danes.« »No, potem boš razumela,« se je nasmehnila Sara in ji pomahala v slovo.
Naslednji dan sta Julija in Sara nestrpno čakali, da se srečata.
Sara je z nasmehom začela pogovor: »In?« »Odgovoril je. Presenetilo me je, da mi je dal nalogo, naj bom prijazna s tistimi, ki do mene niso,« je bila hitra Julija, »ampak nevem, če bom zmogla. Ne morem.« »Seveda lahko. Jaz bom s tabo. Vem, da zmoreš,« jo je vzpodbudila Sara in že sta odhiteli v razred. Danes je bil precej vznemirljiv dan, saj so dobili rezultate testa iz matematike. Sara in Julija sta se odlično odrezali. Najslabši rezultat pa je imel Andrej, ki bo moral popravljati oceno. Bil je jezen. Zelo jezen. Ni hotel videti nobenega.
Ko je po uri šel mimo Julije in jo začel zmerjati, je mirno odgovorila: »Andrej veš, nisem nič več jezna nate.«»Kaj? Kaj pa govoriš! Ali se norčuješ?« Je še vedno nergal Andrej. »Ne. Mislim čisto resno. Pa še nekaj. Če rabiš pomoč pri matematiki, ti z veseljem pomagam. Po pouku imam nekaj časa,« je zaključila Julija in zakorakala po hodniku. Ko je zazvonil šolski zvonec, ki je naznanjal zaključek pouka, je Andrej pristopil do Julije z besedami:
»Hm, veš… lahko mi pomagaš…«
Potem se je malce obotavljal in nadaljeval: »Prosim.« Julija se je nasmehnila in lotila sta se dela. Celo uro je Andreju razlagala snov in vedno bolj jo je razumel. »Tako, te vaje reši doma in vidiva jutri,« je zadovoljno rekla Julija in šla domov. Andrej je zaradi cmoka v grlu ostal brez besed, še bolj pa zaradi sramu, ker se je tako grdo obnašal do Julije.
ILUSTRACIJE: BOJANA ŠKRLJ
Potem je prišle Miklavžev večer in za njim Miklavževo jutro. Otroci so se veselili daril. Tudi Sara in Julija, ki sta zaven darila dobili še posebno Miklavževo sporočilo: »Hvala za vajino prijaznost. Ponosen sem na vaju.« Tudi Julija in Sara sta skakali od ponosa. Bili sta srečni, ker sta osrečili druge. Ko sta prišli v šolo, sta si imeli toliko vsega za povedati. Izmenjali sta si darilca, ko je mimo prišel Andrej. »Juija, veš… Včeraj ti nisem rekel hvala,« je zbiral besede. »Oprosti, ker sem se s prijatelji grdo obnašal do tebe. Oprosti, ker nisem bil prijazen do tebe. Oprosti za vse grde besede. Hvala za pomoč. Prijatelja?« Julija je od presenečenja ostala brez besed, ko jo je Sara potrepljala po rami, pa je rekla: »Prijatelja.« Vsi trije so se od srca nasmejali in bili srečni, ker so se razumeli med seboj.
Ko je Julija po pouku odhajala domov, se je ozrla v nebo in rekla. »Hvala dragi Miklavž. Hvala za najdragocenejše darilo. Da si me naučil kako naj imam rada tiste ljudi, ki niso prijazni do mene.« Potem je stekla in se veselila preostanka Miklavževega dne.
