Spomnim se postnega časa iz svojega otroštva. Vedno smo si zadali določeno odpoved ali odpovedi, ki smo se jih poskusili držati vseh 40 dni. Otroci smo ponavadi izbrali odpoved sladkarijam. Seveda ni bilo enostavno, ampak, ko pa smo na veliko noč odprli celo škatlo ”našparanih” bonbonov in čokolad, je bil cilj dosežen. Otrokom sladkarije veliko pomenijo in dejstvo, da se jim za določeni čas morajo odpovedati, je težko. Ta odpoved je dobra. Vedno nas je urila v zavedanju, da se je prav odpovedati tistemu, kar imamo radi, hkrati pa nam prekomerna uporaba le-tega, škodi.
POST – ODPOVED KOT POMOČ
Odlično, da je tukaj! Nujno smo ga že potrebovali! Človek se namreč v svetu lagodja začne izgubljati. Vsako leto potrebujemo “brco”, da se premaknemo iz cone udobja in da se približamo Bistvu. Zato nam post nareka odpoved. Odpoved deluje kot pomoč, da se umirimo, poglobimo in da postanemo boljši. V odnosu do Boga, sebe, svojih bližnjih in drugih. Ja, to pa je težko! Človek ni samo telo, ampak ima tudi dušo. Telo se bo enkrat povrnilo v prah, duša pa bo ostala. Zato poskrbimo zanjo. Zdaj. Da ne bo prepozno.
SOCIALNA OMREŽJA VS. SLADKARIJE
Čemu se sploh odpovedati? Velikokrat izberemo odklop od socialnih omrežjih. Za 40 dni. Potem pa spet hop, nazaj! To se mi zdi podobno, kot da bi se odrasel človek odpovedal sladkarijam. Ni preveč efekta. Večji učinek je, da se urimo v samokontroli in si postavljamo meje, koliko časa preživimo na socialnih omrežjih. In da potem to drži tudi po veliki noči.
P.S. In da med pogovorom z drugim, ne brskamo po telefonu!
Dajmo si postaviti težje odpovedi. Trudimo se živeti brez opravljanja, obrekovanja, nevoščljivosti, privoščljivosti, nerganja, nezadovoljstva, obsojanja, nenehne slabe volje, samovšečnosti, prelaganja krivde na druge, preklinjanja, slabih navad … Možnosti imamo veliko. Odločitev je naša.
GREVA V NAJINO PUŠČAVO
Odločila sva se, da letošnji post greva v puščavo. Kjer bova sama. Kjer ne bo vode. Kjer bova soočena z najino ranljivostjo. Kjer bova iskala zeleno oazo. Šla bova v tisto, kar naju obremenjuje. Boli. Kar nama ne pusti živeti svobodno in v veselju. Da se približava Bogu, saj se bo le tako tudi On nama. Bolečine nama povzročajo grešna nagnjenja, za katere pa se nama pogosto zdi, da niso vredna omembe. Ali da z njimi ni nič narobe. Recimo, nič ni narobe, da imam prav. Celo moram imeti prav! Kaj me bo drugi “poniževal” in imel vedno on prav! Tukaj je že prva točka najine puščave. Odstopiti od “vrtenja jezika” in pristopiti v ljubezni. K ljubezni. Težko bo, ampak se bova trudila.
Letos imava v pomoč knjigo ViTa dolorosa, avtorja Gregorja Čušina (kupite jo lahko tukaj). Pričakujeva, da naju bo nagovarjala in nama pomagala v iskanju globin.
PREKO BOLEČINE IN TRPLJENJA
Preko bolečine in trpljenja do veselja. Sliši se hecno, ampak le tako lahko pridemo do pravega bistva. Za velikim petkom pride velika noč. Preko trpljenja zorimo in rastemo. Odpovedi slabemu nam pomagajo na poti zorenja. Če to težko razumemo (kar je res), vedimo, da enkrat bomo. Mogoče ne zdaj.
